O, človek, … ne ženska, ne moški, človek, prihaja čas poln nasvetov, petminutnih, v treh korakih, v sedmih, …

Čas čiščenja, odmetavanja, razvajanja. Toliko nasvetov na kupu in toliko se jih bo do konca leta še zvrstilo, da kar glava boli. Kar naenkrat je toliko osebnih pripovedi v raznih medijih, s katerimi se tako radi poistovetimo. Kako vendar za božjo voljo, ko smo vsi tako unikatni, edinstveni. In tako težko se spreminjamo, Dalajlama je nekoč rekel, da nekateri rabijo tudi petsto življenj, da se spremenijo.

Nekaj tisoč krat bo najbrž uporabljena in zlorabljena beseda duša, kako jo moramo čutiti, začutiti, božati, negovati, očistiti, pozdraviti, se z njo pogovoriti, najti mir v njej, doseči praznino, biti brez misli vsaj pol ure in potem bodo izpolnjene vse naše želje ter dosegli bomo vse cilje, ki si jih bomo seveda po natančnih navodilih zastavili.

Lepe besede in pri njih ter pri željah po navadi tudi ostane. In ko mine besedičenje, dnevi, se leto prevesi, pride čas, ko bi se morale želje uresničiti. In zgodi se presenečenje, ničesar se ne zgodi, le razočaranje je vedno večje. Morda se nam zdi, da je vse lepše, drugače, vendar je čez čas vse isto, ker se v bistvu nismo spremenili.

Zato, o, človek ne obljubljaj ničesar, ker nisi sam stvarnik in nisi ničesar ustvaril. „Kje si bil, ko sem jaz ustvaril nebo in zemljo?“ je rekel glas iz svetlobe sveti Hildegardi. In potem: “Kje si bil prej, da nisi očistil svojega polja osata in kamnov, sedaj želiš, da bom tvoj služabnik in ti izpolnjeval želje.“

Ta prelep čas adventa, ki je pred nami, razmislimo, kako bomo delovali, razmišljali, govorili, gledali danes in v prihodnje. Je naša vera res tako neomajna in upanje tako trdno, da ga nihče nikoli ne more zlomiti. Ker le tako lahko dosežemo vse cilje, le tako lahko premikamo gore, le tako se lahko pozdravimo, le tako se nam res izpolnijo vse želje.

In takrat najdemo tudi mir v naši duši, ne v srcu, ker je lahko varljivo in preveč polno čustev in nekontroliranih nagonov. Srce in razum je nujno združiti v eno in takrat nastane harmonija v naši duši, harmonija po kateri vsi tako hrepenimo, harmonija, ki prinese resnični mir. Tako naj se začne ta prečudoviti čas pričakovanja in odrešitve.

O, človek naj bodo božajoči dnevi, ki se prebujajo v zori, ki je mehka, kot jutranja rosa, danes, jutri in vsak dan posebej.

Veronika in mag. Uroš Plantan