Piše: Veronika Plantan
Vsako živo bitje želi živeti. Z zavedanjem je ta želja neizprosna in prehaja v hrepenenje. Hrepenenje občutimo največkrat kot trpljenje, ki pa to ni, ker nas pelje pravzaprav k cilju, k sreči, veselju. Brez hrepenenja ne bi zmogli doseči cilja, ki smo si ga postavili. Lahko hrepenimo po ljubezni, po materialnih dobrinah, po lepšem svetu in smo že na poti, da se bo želja, po kateri hrepenimo, izpolnila.
S hrepenenjem ni popolnoma nič narobe, ker izhaja iz osnovnega čustva in to je veselje, radost, sreča. Obstajata zgolj dve osnovni čustvi, to sta veselje in žalost. Vsi imamo v sebi slabo in dobro, prav vsi! Zaradi polarnosti, v kateri živimo, se temu ne moremo izogniti.
“Možgani so vlažni in mehki. Če se presušijo, človek zboli“, je zapisala sv. Hildegarda.
Možgani so osnova vedenja, modrosti in razuma ter zadržujejo misli, da ne letijo navzven in se razpršijo kot kure, ko odpremo vrata kurnika. Hildegarda je zapisala, da imajo možgani odprtine, ki jih je primerjala z okni, vrati in dimniki. Skozi te odprtine se vali navzven dim, ki se na tej poti zmehča. Te odprtine in dimniki so naša čutila, oči, ušesa, usta, nos in možgani imajo moč, da zadržijo misli, jih omilijo, spremenijo. Misli se namreč porajajo v srcu, so lahko grenke ali sladke. Pri praznih možganih so grenke. Če prevladuje grenkoba so oči žalostne, solzne, govor hudoben, sovražen, sproža se jeza, zavist, nevoščljivost, nepotrpežljivost…
Ko je prisotna sladkoba, usta govorijo lepe stvari, iz oči sije veselje, nos občuti omamne vonjave, ušesa slišijo lepoto.
Če povzamemo, misli prihajajo iz srca, sprožajo jih čustva. Nato potujejo v možgane, ki jih obdržijo, slabe in dobre.
Naloga slehernega je, da poskuša obvladati čustva in to zmore vsak. To je enako napornemu in dolgotrajnemu treningu, ki na koncu obrodi zlate sadove. Čustva obvladujemo z razumom, ki ga ima le človek. Naša duša ima dve glavni moči: razum in občutenje. Ravnovesje obeh moči pomeni zdravje, harmonijo tako v duši kot v telesu oziroma medsebojno harmonijo duše in telesa, ki sestavljata nerazdružljivo enost.
Od vsakega posameznika je odvisno, koliko bo vložil v svoj trening, koliko časa bo treniral svoje dobre lastnosti.
Srce res vse ve, a je v temi, zaščiteno od zunanjih vplivov. Zato ga večina ne zmore slišati, ker moramo najprej prodreti skozi temo, ki obdaja srce, da ga zaščiti. Ko zmoremo korak skozi to temo, šele takrat slišimo, šele takrat vidimo in občutimo božje, Boga v sebi, šele takrat razumemo, kar sicer ne razumemo.
Kdor zaupa svojemu Bogu, bo častil vse na svetu: pot sonca in lune, veter in zrak, zemljo in vodo, vse kar je Bog ustvaril za dobro človeka in njegovo zaščito. In ravno zavedanje, da smo ustvarjeni iz ljubezni, nas vodi v svetlobo in daje moč, ker vemo, da smo ljubljeni in zaželeni vsak trenutek. Smo ogledalo božjega. Božja moč zdravi vse rane, nam daje upanje, vero, hvaležnost, potrpežljivost in nam z božjo lučjo osvetljuje pot do lepšega.
