Piše: Veronika Plantan
“Lažje je videti v najtemnejši noči najtemnejši kamen ali črnega hrošča, kakor svoje lastne napake.”
Sv. Hildegarda
Ker tako težko uvidimo svoje temne plati in si jih priznamo, nam to jemlje veliko dušne moči. Vsa neiskrenost do sebe je strup, ki nas počasi zastruplja in uničuje.
Zavedati bi se morali, da je človek omejen, da se ne more navkljub vsemu trudu upreti zakonom materialne narave. Dnevno se soočamo s svojo omejenostjo in vsi dobri nameni in obljube, ki smo si jih zadali, se v trenutku raztopijo, kot pomladni sneg.
Razočarani potem ugotavljamo, da se vrtimo v krogu, skrivamo tisto, kar je slabo zaradi strahu, da nas drugi takšne ne bi sprejemali. Splezati želimo na najvišjo vejo na drevesu in preskočiti nižje. To pa nam povzroča še večji stres, razočaranje in jezo, ker tega ne zmoremo, a si ne želimo priznati, da ima vse svoje meje.
Z mirno dušo, s sproščenostjo, lahko pogledamo nase in predvsem iskreno.
Cilj niso najvišje veje, idealna predstava samega sebe, temveč začeti pri koreninah, kajti tu je tudi naša telesna povezanost z naravo. Začeti moramo postopamo spoznavati svojo notranjost in se končno sprejeti takšne, kot smo.
Tako bomo lažje trenirali svoje dobre lastnosti in čez čas stopili s korenin na prvo vejo.
