TRADICIONALNA EVROPSKA MEDICINA®- HILDEGARDINA MEDICINA®
Piše: Veronika Plantan
Modrost je hrana, ki nas nikoli ne more nasititi do konca. Modrost je žlahtni kamen, ki krasi zlato. Modrost nosi v sebi vse, kar potrebuje naša duša, odloča, deluje skrbno in nikoli ne preneha, v njej stanujejo vse kreposti. Cenjena je od nebeških višav do najbolj oddaljenih meja zemeljskega.
Če jo človek osvoji v duši, bo vsa svoja dela v veliki vnemi in predanosti izpeljal modro. Ona, modrost, je v srcu svetega in vsemogočnega, človeku kaže dobra dela, v katerih naj deluje, da ne bi zastal v brezdelju.
Podobna je ladji, ki prinaša hrano od enega konca sveta do drugega. Vsi, ki želijo biti ozdravljeni, jih spodbuja in prebuja, da na poti in v trudu duše ne bi oslabeli, temveč se bodo z modrostjo okrepili in dosegli nemogoče, ko na koncu ne bo več trpljenja.
Vsi se učimo, pravzaprav bi se morali učiti do konca življenja. Težko rečemo, zdaj pa znam vse. Prav nasprotno. Tudi midva se še vedno učiva, najini duši goreče hlepita po hrani modrosti. Vse znanje in modrost, kar sva doslej použila, želiva deliti z radovednimi in lačnimi znanja.
Znanje nas bo reševalo v prihodnosti, v svetu, ki ne prihaja, ampak je že tu. Je grozeča sedanjost.
Z znanjem, z zaupanjem vase, kar nam daje spet samo znanje, bomo imeli lepo sedanjost in prihodnost.
Sebi zaupamo popolnoma, ko premoremo dovolj znanja in modrosti.
Takrat se z lahkoto odločamo in delujemo.
Torej naj bi se učili, a tukaj pri marsikom, ki išče znanja, velikokrat nastanejo težave. Človek danes zelo težko presoja, kaj je dobro in kaj slabo. O zmožnosti presojanja na vseh področjih življenja je pisala tudi sveta Hildegarda kot o eni od nujnih kreposti v življenju slehernika. Presojanje o dobrobiti zase in za druge, delati dobro sebi, drugim, hkrati biti tesno povezan s sabo, drugimi in Bogom, je temeljna naravnanost, h kateri bi moral težiti človek.
Vsekakor bi morali znati presoditi kaj je dobro za nas ali za druge. Življenje nas uči, da delujemo preudarno, krepimo to krepost, v nasprotnem primeru smo po besedah Hildegarde prepuščeni suhi malomarnosti.
O tem pravi takole: »Ko človek izgubi moč kreposti in se prepusti suhi malomarnosti, izgublja življenjsko moč in življenjske sokove, takrat izginjajo tudi moči njegove duše.“
Seveda Hildegarda govori o psihosomatiki, kako močan je vpliv naših misli, naravnanosti, besed ter seveda občutenj ali čustev na naše zdravje. V vseh njenih knjigah se prepletajo medicina, psihologija, filozofija in teologija. Ko razumemo vse kot celoto, šele takrat razumemo sebe in druge ter vesolje okrog nas.
Ob besedi kreposti marsikomu ni lagodno, celo lahko čuti upor. Še ena naša beseda za krepost je vrlina. Vendar malokdo pozna od kod izvor in kaj pomeni beseda krepost. Koren je lahko krepko, krepak, zato potem razumemo, da s krepostmi dobivamo več življenjske moči za spopadanje z izzivi. O besedi vrlina sem tudi razmišljala in se spomnila, da so mi rekli, ko sem bila majhna, da sem „vrla“, po prekmursko pridna. Danes na to gledam seveda drugače. Nisem bila le pridna punčka, ko pogledam nazaj, očitno mi je bila že v zibelko položena naloga ali težnja h krepitvi kreposti.
Da se razumemo, vse skupaj je daleč od tega, da me v življenju ne bi bilo kdaj strah, da me ne bi skrbelo, bila jezna ali včasih celo sovražna. Duša se namreč ob rojstvu odloča o življenju: bomo radovedni, radoživi, krepostni, se umetniško izražali ali obratno. Ob tem so pred nas seveda postavljene številne čustvene preizkušnje, katere sem maloprej naštela in nas soočajo ter opominjajo, da je nujno hoditi po poti kreposti. Vsakogar zanese na drugo stran, ker v sebi nosimo tudi temo.
A vedenje, da zmoremo to premagati, nam da upanje in vero. Obe po Sveti Hildegardi poleg ljubezni in sočutja, eni od najpomembnejših kreposti.
Knjiga Medicina svete Hildegarde je tu.
