Pišeta: Veronika Plantan in mag. Uroš Plantan

Najina dolgoletna raziskava je zajela širok pregled rastlin in praks, ki so najboljše za odstranjanje težkih kovin in strupenih spojin iz zemlje in živih bitij. Marsikje po svetu v kmetijstvu, na vrtovih, z rastlinami sistematično čistijo zemljo, šele nato jo uporabijo za pridelavo hrane. Ker se danes nikjer na planetu ne moremo izogniti strupu, če nimamo časa za razstrupitev zemlje, sadimo le zelenjavo, ki ne akumulira strupov v velikih količinah ali sploh ne.

Vsekakor čim prej razstrupimo zemljo in vodo ter seveda sebe.

Ko govorimo o rastlinah, ki črpajo težke kovine in druge strupe iz zemlje, vode, zraka in živih bitij, ne odkrivamo pravzaprav nič novega.  Vse je že davno bilo raziskano, saj določene rastline na primer rastejo okrog zaprtih rudnikov in drugih obratov, kjer so ostala kontaminirana tla, polna težkih kovin. Takšna je Viola lutea (gre za mačehico, ki izvira in raste v Belgiji na meji z Nemčijo in Nizozemsko na zelo kontaminiranih tleh okrog zapuščenega rudnika, podoben je tudi pečnik, tudi rman je izjemen čistilec tal, ne smemo pozabiti tudi na grenkuljico, če omenimo le nekaj teh. Zanimiva je na primer rastlina, ki rada raste tam, kjer je v zemlji veliko zlata.

Že dolgo je znano, da so Myriophyllum hippuroides (klasasti rmanec), Ceratophyllum demersum (navadni rogolist znan tudi kot akvarijska rastlina proti zelenim algam) in Elodea canadaensis (vodna kuga ali račja zel) odlično filtrirajo težke kovine in druge strupe iz  vode, čistijo močvirja, jezera, reke. Mimogrede, slednja, predvsem Elodea nuttallii, je celo označena kot invazivna in jo je prepovedano gojiti ali prodajati.

Nekatere rastline strupe kemično spreminjajo in jih uporabljajo za lastno rast. Včasih jim pomaga tudi človek. Tako so gensko spremenili topol v takšnega, ki ima povišano vsebnost glutationa (tripeptid, zgrajen iz glicina, cisteina in glutaminske kisline) spreminja strupene spojine, težke kovine v neškodljive spojine in jih skladišči v listih. Tako nam ni treba skrbeti kam s strupeno biomaso. Poudarimo, da je naravni učinek vedno najboljši, kadar uporabimo cele rastline in ne le eno spojino.

Drugače je, ko dobimo na tone rastlinske biomase, kjer so vsrkani strupi. Le to moramo posušiti in skladiščiti na primernih mestih. Polygonum sachalinense (sahalinski dresnik z ruskega otoka Sachalin) da 200 do 300 t biomase na hektar in skladišči 324 kg svinca, 1,3 kg kadmija in 32 kg cinka. Te zmožnosti imajo tudi drugi dresniki, saj vendar vidimo, kje se pri nas najbolj bohoti japonski dresnik.

Brassica juncea (rjava indijska gorčica) uspeva brez namakanja. Na Orientu jo gojijo kot začimbno rastlino in črpa iz zemlje poleg svinca, kroma, kadmija, cinka in niklja (težke kovine) tudi selen. Na ameriških farmah so jo gojili ravno zato, da je očistila zemljo selena kar do enega metra v globino.

Potem imamo nam znane rastline: oljna repica, gorčica, sončnice, ječmen. Morda manj znani goesinški mošnjak (Thlaspi goensingense) velja za posebej močno akumulatorsko rastlino, ki kopiči svinec in cink. Potem so še Arabidopsis halleri (halerjev penušnjak), Desmodium (trava, ki raste v Afriki) in družina klinčnic (Caryophyllaceae), kjer je med drugimi nam dobro znana pokalica.

Rastline, ki močno vsrkajo težke kovine, prihajajo tudi iz družine križnic (Brassicaceae), zgoraj naštetih je le nekaj. Med zelenjavo pa izstopajo: zelje, brokoli, blitva, grah, endivija, motovilec, rabarbara, špinača, zelje, redkvice, radič, rdeče zelje, če jih naštejemo le nekaj.