V zadnjem času se pojavlja nekaj zapisov s področja termike rastlin. Za marsikoga nekaj novega in fascinantnega. A vse tradicionalne medicine, predvsem tiste, ki prihajajo iz vzhoda, poznajo več lastnosti hrane in zdravilnih rastlin, kamor pa ne spada samo termika, torej ali rastlina greje, hladi, pomembna je vlaga, suhost, enako pomembni so okusi, sladko, grenko, slano, pikantno in kislo.

LASTNOSTI ZDRAVILNIH RASTLIN IN HRANE

Vsak od teh okusov hrani določen organ in organski krogotok ter posledično določene sisteme. Okus in temperatura nekega zelišča lahko hrani tudi telesne tekočine na primer kri, podpira yin ali yang v telesu na splošno ali pa se nanaša na yin ali yang v posameznem organu. Lahko gre za presežek, primanjkljaj ali blokado krvi, energije… Seveda to izhaja iz tradicionalne kitajske medicine.

Pri okusih se zadeva lahko zelo zakomplicira, na začetku čutimo določen okus, ki dominira in se mu kasneje pridruži še drug okus. Če gremo še globje, obstajajo še druge kakovosti hrane: oljnata, hrapava, trda.

Večina, ki poskuša razlagati to področje, temelji na konstituciji in tkivih, kar ni ravno verodostojno. Vse se spreminja, res obstaja neka osnovna konstitucija, a je v stalnem spreminjanju, saj določeno energijo pridobimo pri rojstvu, določeno pa iz hrane. Obe lahko večamo ali zmanjšujemo. Zato določen recept na primer za čaj ni vedno uporaben, če to upoštevamo. Izhajamo iz trenutnega stanja, bolezni in tako sestavljamo mešanice za čaje (govorimo torej o zdravilnih čajih, eliksirjih), ki jih uporabljamo določen čas.

Bistvena je tudi priprava zdravilnih napitkov pri nas na zahodu in v kitajski medicini. Pri nas delamo v glavnem poparke, v kitajski medicini pa kuhamo dele rastlin do 25 minut, vmes dolijemo hladno vodo in pripravek naredimo za tri dni, ki ga hranimo v hladilniku in vsakič pred pitjem pogrejemo le skodelico pripravka.

TRADICIONALNA EVROPSKA MEDICINA

Vendar je o tem veliko literature tudi v evropskem prostoru in velikana na tem področju sta sveta Hildegarda in kasneje Paracelsus. Tako sveta Hildegarda priporoča ingver samo za bolne ljudi, ker bi zdrave naredila lene in prazne glave. Sliši se zelo nenavadno, a ko vemo, da Hildegarda pravi, da morajo biti možgani vlažni, vemo pa da lahko pretirana uporaba ingverja izsuši, potem nam postane vse jasno. Vedno govorimo o pretirani uporabi. Za zelo oslabljene priporoča benediktinko. Pravi, da je zelo vroča in jo uporabimo v prvi vrsti za okrevanje po težjih boleznih. V večini primerov je imunski sistem oslabljen, kar pomeni, da je med drugim oslabljena tudi vranica, lahko je preveč vlažna ali prisoten še mraz. Hildegarda še pravi, da benediktinka povečuje spolno slo pri ženskah, je torej afrodiziak za ženske. Frigidne ženske so hladne ali celo mrzle.

A ni potem logično, da je prav ta rastlina primerna po kemoterapijah, ker odstranjuje stranske učinke kemoterapije in strupe iz telesa, ki se v prvi vrsti kopičijo v jetrih. Zato je za zdravljenje jeter, če uporabimo še druge rastline, v mešanici vedno prisotna tudi benediktinka. A uporabljamo jo, dokler smo bolni oziroma dokler izvidi ne pokažejo bistvenega izboljšanja.

Seveda ne uporabljamo zdravilnih mešanic v nedogled, le dokler ne pride do vidnega izboljšanja ali celo ozdravitve. Pri Hildegardi je to zelo poudarjeno pri določenih rastlinah. Seveda poznamo uporabo rastlin tudi po starosti, kar je primerno za starejše, ni vedno dobro na primer za najstnike, otroke in obratno. Zato zgolj z oporo na neko konstitucijo, ki je skozi življenje spremenljiva, ne smemo izbirati niti zdravilnih rastlin niti prehrane. To je seveda najlažje, a najine več desetletne izkušnje kažejo, da v večini primerov ne pride do bistvenega izboljšanja, celo do poslabšanja, …

Če na kratko povzamemo, poznati moramo diagnostiko po tradicionalnih medicinah, ker nam sodobna medicina tu ne pomaga veliko oziroma znati moramo pretvoriti tradicionalni simptom v sodobni zahodni simptom in obratno.

PRIMER: ULCER NA ŽELODCU

Na primer, če ima nekdo ulcer na želodcu ali na dvanajsterniku, pomeni, da je izčrpan yin želodca in moramo uporabiti rastline, ki bodo yin dvignile. Hkrati moramo podpreti še yin vranice, harmonizirati jetra ter harmonizirati energijo in kri. Po kitajski medicini je priporočeno vnesti v prehrano naslednje: komarček v vseh oblikah, kot zelenjava in semena, lepljiv riž, čebulni sok, belo zelje, regrat, liči, korenino jama, perutnino, galgant, ingver, poper, krompirjeva solata, med, lotosova semena, sladki koren. Yin želodca podpremo še s feta sirom, banano, kakijem…

Hildegarda priporoča pri ulcerjih žajbelj, ki ga prekuhamo v nekislem vinu, razredčenem z vodo.  Na  koncu dodamo malo masla ali oljčnega olja, precedimo in toplo pijemo v malih požirkih, nekaj žlic in vedno po jedi. V drugem receptu pa priporoča žajbelj skupaj z vinsko rutico uprašeno in vedno z nekaj soli. S soljo bomo podprli tudi ledvice in izvorno esenco. Ne smemo pa pozabiti še na belo kurkumo, ki je pravzaprav nepoznana pri nas.

Torej še o kurkumi: večina pozna zgolj eno kurkumo, Curcuma longa, katere uporabo ni potrebno na široko opisovati. V kitajski medicini velja kurkuma na splošno kot zelo varna začimba, zato ni potreben strah, če jo uporabljamo v kuhinji. Nekaj drugega je v zdravilne namene, kjer bi po kitajski recepturi morali uporabiti štiri čajne žličke dnevno, če bi želeli resno zdravljenje na primer hepatitisa. Vendar je v takšnem primeru nujno sodelovanje z zdravnikom ali izkušenim terapevtom.

KURKUMA

Ker pa sem začela s tako imenovano termiko zdravilnih rastlin, bom tu tudi končala. Obstaja 40 sort kurkume. V literaturi so po navadi opisane tri: C. longa,  ki je vroča in ostrogrenka. Uporablja se pri zastoju krvi in energije predvsem v jetrih in vranici ter njunih krogotokih, kar pomeni, da odpira kanale. C. aromatika je mrzla, ostrega pekočega okusa. Čisti vročino in hladi kri. Spodbuja prebavo, cirkulacijo krvi in je adstringent, zato jo priporočajo pri krvavitvi iz nosa in drugih notranjih krvavitvah. Je del receptov za menopavzo. In celo jo priporočajo pri psihičnih težavah, ker odpira srčne odprtine. Srce je namreč povezano z dušnimi boleznimi (anksioznost, šok in nezavest v ekstremnih situacijah, epilepsija, šizofrenija).

Potem je še bela kurkuma C. zedoaria, ki je bolj topla, grenkoaromatična in jo v tradicionalnih medicinah uporabljajo tudi pri raku, predvsem pri možganskem tumorju (kitajska fitoterapija). Je tonik za prebavni sistem. Po kitajski medicini gre za najmočnejšo med kurkumami, ker ima največjo moč odstranjevanja zastoja krvi in energije (uporaba pri resnih motnjah cirkulacije krvi). Zato je ravno ta sorta cenjena v Hildegardini medicini. Hildegarda jo priporoča pri Parkinsonovi bolezni, tremorju, kuhano v vinu skupaj s pravim galgantom. To kurkumo lahko uporabimo tudi pri amenoreji. Sodobna farmakologija je pokazala učinkovanje pri koronarni arterijski bolezni in pri kronični obstruktivni pljučni bolezni. Pri obeh boleznih gre za hud zastoj. Bela kurkuma preprečuje strjevanje krvi, zato te kurkume ne smemo uporabljati istočasno z zdravili proti strjevanju krvi.

Na tej poti poznavanja uporabe rastlin je nujno dobro teoretično in leta dolgo praktično znanje diagnostike po tradicionalnih medicinah ali pa Hildegardino medicino®, saj je sveta Hildegarda napisala recepte in nam ni treba izumljati tople vode. Sicer pa tudi sodobno vedenje o rastlinah ne sme izostati.

Vse to in veliko več učiva z možem Urošem v Šoli Tradicionalne evropske medicine več kot deset let.