Človek, ki je prestrašen, ni prestrašen zgolj v glavi ali rokah, pač pa vsepovsod – vsi organi v telesu in celotno telo so rezultat splošnega umskega stanja.
Paracelsus
Otroška hipnoterapija je namenjena staršem, starim staršem, bodočim terapevtom, ki se želijo posvetiti reševanju otroških stisk.
Že z odločitvijo, da bomo naredili vse za lepše življenje naših otrok, smo naredili večino dela. Zdaj ni čas za dvome v strahove, čas je za odločne korake, da olajšamo življenje otrokom in mladostnikov. Ti bodo kmalu odrasli in s tako velikim bremenom, ki ga nosijo sedaj, bo njihov pogled preveč časa usmerjen v preteklost in premalo časa v prihodnost. Gledati nazaj in hoditi naprej vsekakor ni najboljša ideja.
Naši otroci so v hudih stiskah. Dlje časa, ko te stiske trajajo, hitreje se razvijejo trajnejša, doživljenjska stanja, kot so tesnobe, nespečnost, mora, panični napadi, temne misli, brezup. Odrasel človek, ki doživlja vse to, bo naredil, vse, kar je v njegovi moči, da najde pot, ki vodi proti lepšemu ali da vsaj za kratek čas ne občuti tega.
Pri stiskah otrok smo največkrat odvisni od drugih, ki znajo najti stik z našimi otroci in imajo znanje ter izkušnje ali pa tudi ne. S pogovorom z otrokom v stiski vsekakor zmanjšamo njegovo breme. Naši možgani imajo ohranitveni mehanizem, ki zelo hude izkušnje, občutenja, odmakne iz vsakodnevnega zavedanja. Ker je s tem nemogoče živeti. Dobro se to vidi pri odraslih, ki se o tem pogovarjajo in skušajo spomniti, kaj se je zgodilo, kateri je bil prvi prožilni dogodek travmatičnih posledic, ki jih čutijo danes. Vendar se je skoraj nemogoče spomniti, kaj se je dogajalo, zgodilo v otroštvu. Ker tako deluje naravni mehanizem odmikanja, pozabljanja (»potlačitve«). Nekateri se zato skoraj ne spomnijo svojega otroštva, spomin jim seže le do recimo sedmega leta, prvih sedem let je zavitih v temo. Ničesar se ne morejo spomniti pred tem. Nenehno poskušanje spomniti se, kaj se je dogajalo takrat, ne more rešiti današnjih težav, celo nasprotno, poveča jih. Ker to je podobno, kot bi drezali v staro rano, ki bi se zato odpirala in krvavela, se zagnojila, a še vedno ne bi vedeli, kdo in čemu nam jo je zadal. Zato pogovor ne vodi daleč naprej, bolj utrjuje obstoječe stanje. Velikokrat so k meni prišli odrasli, ki so po letih takšnih pogovorov še vedno bili na začetku. Obupani, ker se pričakovano ni zgodilo. In takrat gre mnogokrat pot še hitreje in še bolj strmo navzdol.
Znanje hipnoterapije nam vrača moč reševanja stisk naših otrok. In kdo najboljše pozna otroke? Najbližji seveda. Vi! Najboljša pot reševanja je v družini. In s tem se družina še bolj poveže in skupaj močno povezana lažje preživi nove preizkušnje.
Otroška hipnoza je dokaj neznano področje. To je nežno orodje, metoda z veliko močjo. Nauči se je lahko vsakdo z dovolj pretanjenim občutkom za sočloveka in razumevanjem njegovih stisk.
Starša, stari starši, bližnji sorodniki, družinski prijatelji, najbolje poznamo naše otroke in v varnem okolju družine z znanjem otroške hipnoterapije lahko pomirimo in pozdravimo otroško dušo. Čas za ukrepanje je zdaj.
KAJ JE HIPNOZA
Veliko je vprašanj, kaj je hipnoza. Predvsem zaradi različnih mnenj, ki so se širila. Marsikatero je napačno. Nastala so zna biti zato, ker se je nekdo želel hvaliti s svojo „močjo“ in pri tem popravil zgodbo.
Kaj hipnoza ni
Hipnoza je stanje sproščenosti, včasih plitvo, včasih globoko, včasih izjemno globoko. Takoj na začetku pometimo z napačnimi, izkrivljenimi idejami o hipnozi. To ni ne spanje, ne meditacija. Povsem napačna je predstava, da je hipnoza globoko spanje, ko ne vemo, ne kje smo, ne kdaj, če sploh, se bomo zbudili. Pogosto vprašanje je, kako bomo pa hipnotiziranega zbudili. To je ideja, ki so jo razširjali nekateri iz kdo ve kakšnega razloga.
V hipnozi se zavedamo vsega okrog nas. Vendar nam ni kaj dosti mar za okolico. In tako tudi želimo, ko izvajamo hipnoterapijo. Pozornost želimo zadržati na našem glasu, ne na zvokih, ki dejansko nikoli ne izginejo. Tudi, če je okrog nas popolna tišina, je tu vedno zvok srca, dihanja. Zvok nas povezuje z življenjem. Tako kot starši včasih poslušajo, če novorojenček diha, ker je vse tako tiho.
Hipnoza nam da moč, da se lahko popolnoma osredotočimo na to, kar želimo, da se dogaja. Ker ne spimo, se tudi ne zbudimo. Pogosto je to pričakovanje, da v hipnozi nenadoma na nas pade črna zavesa, vse izgine in ničesar ne vemo, ne slišimo, ne vonjamo in ne vemo, kaj se je dogajalo in kje sploh smo. Vse pozabimo. Grozno, mar ne? In v moji praksi so bili nekateri kar razočarani, ker so to pričakovali, pa se nikdar ni zgodilo. Ker se ne more. Iz hipnoze je enostavni priti. Ravno nasprotno je, kot meni večina. Težje je priti v hipnotično stanje, ven ni težko.
Glede bujenja in navideznega spanja je tako: pomislimo na en dogodek, ko nam je bilo lepo, recimo smo se zunaj na travi igrali zanimivo igro s prijatelji. In nas pokliče mama, da je kosilo na mizi. Smo vse spustili iz rok in stekli k mizi? Morda, a ne vedno. To je enako, kot v hipnozi. V tem stanju nam je zelo lepo, čudovito. Nekateri že prvič opustijo vse misli, ki nas mučijo, vse, kar ne maramo, se umakne in čutimo sproščenost uma in telesa. Kdaj ste to občutili nazadnje? In zdaj, v tem čudovitem stanju občutenja vam nekdo reče, da odprite oči in se vrnite v stanje podivjanih misli in skrbi. Boste nemudoma skočili nazaj? Verjetno ne najrajši in ne vedno.
Marsikdo je celo jezen na tega, ki ga grobo, tako to občuti, prekine sredi občutenje globokega miru. Zato marsikdo ne odpre oči takoj in nepoučenemu se zdi, da se ne more zbuditi iz hipnoze. Kdor enkrat izkusi ta mir, ne želi takojšnje prekinitve.
Meni je bilo zanimivo, ko sem na začetku rekel osebi v hipnozi naj gre na kraj, kjer ji je zelo lepo, kjer v sebi občutijo globok mir. Nihče ni bil v avtu, na motorju, v letalu, na zabavi, na plesu, .. Vsi, res vsi, so bili v naravi, sami, večina je sedela na obali in gledala morje. Zanimivo, mar ne?
Odkar so fantje iz Liverpoola v Evropo prinesli meditacijo in majhen, predvsem všečen delček vzhodne filozofije, se je začela širiti meditacija. Je hipnoza meditacija? Ne, daleč od tega. Razlika je velika in dobra novica je, da boste s hipnozo prejeli nov, bolj enostaven način iskanja miru. V meditaciji si skušamo čim bolj živo predstavljati, da smo nekje. Pri tem vključujemo čim več čutil. To je ena pot. Druga pot je ponavljanje običajno za nas besed brez pomena in na ta način skušamo iz uma odriniti vse ostale misli. To je dandanes zahtevno delo. V zgodovini je bilo teh načinov veliko in tudi pri nas se je razvila takšna metoda, le da je ne imenujemo tako. Naše babice in dedki so že zdavnaj uporabljali to metodo, s katero so iskali, našli notranji mir. Le da danes ni tako moderna in ker izvira iz naše zgodovine, ni tako imenitna. Za hitro umirjanje lahko uporabimo tudi samohipnozo na hiter način, ko smo v hipnozi v nekaj trenutkih. Opis te metode je prikazan v knjigi Samohipnoza.
Sedaj že vemo, kakšna je razlika med običajnim pogovorom in pogovorom z otrokom, ko je otrok v hipnozi. V hipnozi imamo mnogo večjo pozornost, velikokrat popolno.
KAJ BOMO REŠEVALI
Za uspešno delo je dobro vedeti, kaj bomo reševali, kaj se dogaja in kakšen bo razvoj brez reševanja.
PTSD – ponavljajoča se motnja, ki je posledica hujših doživljanj in
ADHD – motnja pomanjkanja pozornosti zaradi pretiranega hlastanja za dražljaji.
Verjetno vsi poznamo besede ali kratice teh besed, ki opisujejo stanja, ki jih bomo reševali. Prišle so iz angleškega področja. To je na primer PTSD (Post-traumatic stress disorder) ali motnja, ki je posledica hujših doživljanj in ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder) ali motnja pomanjkanja pozornosti zaradi pretiranega hlastanja za dražljaji.
Za lažje razumevanje nastanka te težave pojdimo v preteklost, v grozno pustolovščino, ki se je zgodila pred več kot pred petimi desetletji, v Vietnam. Zato, ker je bilo dogajanje z mladimi moškimi po vrnitvi domov dobro raziskano in opisano. Enako se dogaja z vsemi, ki pridejo domov iz takšnih okoliščin.
Za hip poglejmo v doživljanje takšnega posameznika. Ves dan, ko spi in ko je buden, je okrog njega stalna življenjska nevarnost, ki se lahko skriva, tega seveda ne ve, v grmu, za drevesom, v torbi otroka, ki gre nasproti, v vreči, ki jo nosi ženska, ki prihaja z desne strani, pod krožnikom, .. Tega se nenehno zaveda. Kot smo že omenili, je zvok povezava z življenjem. Sluh je čutilo, ki v živjenju nikdar ne ugasne. Tudi, ko spimo, slišimo vse. Tudi, ko smo na primer v umetni komi, slišimo vse. Seveda se tega ne spomnimo, a slišimo vedno vse. Še posebej v naravi je zvok, sluh, nadvse pomemben. Več o sluhu in organu, ki ga podpira in o pojavu, tinitusu, ki nastane, ko ni dovolj energije v tem organu, boste našli v knjigi Starodavna umetnost zdravljenja – tradicionalna evropska medicina.
Zaradi tega mehanizma, ki omogoča preživetje, slišimo in se odzivamo na zvoke tudi v spanju. Vrnimo se v Vietnam. Povsod in vedno preži nanj nevarnost, morda v obliki razstreliva, … Človek brez trajnih posledic tega ne more preživljati dlje časa. Zdaj smo govorili o ekstremnem okolju. Kaj se zgodi takrat? V naših možganih se vse to trajno vtisne in ta vtis tega časa je od takrat dalje vedno prisoten in vedno na preži. Zato, da se v primeru ponovitve ogroženosti takoj sproži obrambni mehanizem. Takrat ni časa za razmišljanje, ne moremo razmišljati in odločimo se nezavedno, nagonsko, kar se zgodi v hipu.
In kaj lahko sproži obrambni mehanizem? Vse, kar je enako ali zgolj podobno prvotnim okoliščinam in takratnim zaznavam. Torej drevo, torba, ki jo nosi otrok, enak ali podoben vonj, zvok, veter, morski val, okus, silhueta, senca, vse, kar smo takrat zaznavali, tudi sovražno nastrojena oseba, ki zdaj stoji pred nami.
Takšen človek ob določenem zvoku, recimo poku izpušne cevi, lahko začuti izjemen strah, paniko, ki je ne more razumsko, logično ustaviti. To je močnejše od vsakega poskusa preusmerjanja pozornosti na kaj lepega. Ko se sproži preživetveni nagon, logike več ni. Takrat se človeku v takšnem stanju lahko prikažejo tudi prizori, ki so takrat, ko so se zgodili, povzročali grozo. Pogoste so tudi moraste sanje, ki se ponavljajo vsako noč leta in leta. Zdi se, da se tak človek zatakne v času preteklosti in odslej ne more naprej.
Vendar nimamo vsi enakih posledic. Ker smo različni. Pomembno je vedeti, da smo različni, različno tudi občutimo okoliščine in razvijejo se različne posledice.
Pomembno je razumeti, da gre za to, da smo neenaki in se različno odzivamo in dojemamo ta svet. Otrok, ki dobi vse, kar želi in še več, tako pogosto ravnajo starši, ki so bili v otroštvu prikrajšani, se ko odraste, mnogo težje sooči s pomanjkanjem. Takšnega človeka lahko že prva hujša kriza popolnoma spodnese in pade v depresijo, celo samomor. Mnogo težje se je spopadati s težavami prvič po dveh desetletjih gladkega življenja in pomanjkanja preizkušenj, vedeti kako se soočiti s težavami, ko prvič ugotovimo, da svet ne deluje tako, kot smo menili do takrat. Odstranjevati vse ovire in otroka obremeniti z nenehnimi odločitvami, kaj želi, da se zgodi, mu dovoliti, da izbere, kar mu v tistem hipu srce poželi, ni vedno dobra ideja.
Kdor nima rad otroka, mu da vse, kar želi.
Če se zdaj vrnemo v današnji čas, je pomembno vedeti tudi to, da ne gre toliko za okoliščine, seveda so pomembne, gre predvsem za to, kako posameznik doživlja te okoliščine. Nekateri otroci ne bodo občutili ničesar slabega in ne bodo imeli nobenih negativnih posledic.
Kdor pa je to obdobje te okoliščine doživel kot grozo, bo brez reševanja posledic teh stisk imel vse hujše posledice. Čas nam v tem primeru ne pomaga, sčasoma ne gre na boljše, pač pa vedno na slabše. Zato je treba ukrepati čim prej, zdaj.
Pogosta je tudi napaka, ko se želi otroka zavarovati pred hudim, morda le enim dogodkom, kot je na primer smrt dedka, s katerim sta imela globoko vez, in se ga odmakne stran. Ali morda nesreča, kot se je zgodila sošolki, ki je padla v globok jarek. Odrasli pogosto naredijo hudo napako, ko se trudijo takšen dogodek čim prej pospraviti v omaro zgodovine, ki ne obstaja v današnjem času. O tem se družina ne sme več pogovarjati, to postane tabu tema. Prepoved dobijo tudi sorodniki.
Posledice za otroka so sorazmerne z doživljanjem staršev. Starša sta prvi in najmočnejši svetilnik za otroka. Starša lahko ponudita le njun pogled na svet, ki ga doživljata in njune besede tega ne morejo bistveno spremeniti.
ČAROBNO OTROŠTVO
Spomnimo se zdaj lepšega primera, ki nam je morda tlakoval življenjsko pot na lepše. Zamislimo si prizor: sedimo, ležimo na kavču ob topli peči, k nogam se stiska kuža ali muca, zunaj padajo snežinke, ob nas sedi babica, ki plete šal in zraven pripoveduje zgodbe o čarobnem svetu vil, ki so nam ob rojstvu dale posebno darilo v obliki …
Morda smo imeli srečo, da je bila ta modra ženska naša mama ali babica, prababica, ki je svoje znanje, napolnjeno z izkušnjami, prenašale na svoje hčere in vnukinje. Znanje o ženski naravi, menstruaciji, nosečnosti, rojevanju, dojenju ter kako uspavati radovedno otroško dušo in ga ali jo skozi sanje ter zgodbe spremeniti v odraslega moškega, odraslo žensko.
Še danes, tako kot nekdaj, hrepenimo po tem, le da so te zgodbe izginile. Izginila je tudi čarobnost, ko so ob svečavi v otroški duši oživela skrivnostna neskončno naklonjena nam bitja. Tu je bila roka in toplota najlepšega bitja, mamice ali babice, ki je z zvokom svojega glasu spreminjala prostor in čas.
V odraščanju so hčere, sinovi v primernem ritmu stopali v skrivnosti, spoznavali naravo in njene moči, tradicionalno medicino. To znanje je bilo redko zapisano, saj se je širilo kot skrivnost in zavito v plašč zgodb, obredov, običajev.
Zdaj smo ostali sami, osamljeni in zgodbe nam govori hladna plastična škatla, ki nam lahko ponudi le plitve sanje, ki ne morejo nahraniti naše duše. Kam je izginilo vse to? Kam je izginila ta veščina, kako postati zopet celota znotraj sebe. Veščina, s katero ponovno vase povabimo čudeže in magijo in napolnimo, oživimo opusteli notranji in zunanji svet. Ta veščina vsebuje ponovno občutenje veselja, ko se dotaknemo drevesa in vse ostalo odrinemo iz misli, ko s pogledom božamo barvitost travniške pestrosti, ko vso svojo pozornost usmerimo na brenčeče premike čebel, čmrljev in zvoke narave, ki nas obdaja. Vsebuje čudenje nad oblikami življenja. Zato v življenje pripelje veselje, zavedanje, omamljenost od sreče in mistični vpogled.
To je bila nekdaj divja medicina, ki je danes ni moč spraviti v predalčke, saj pripada divjini. Zato vzbuja strah v ljudeh, ki se bojijo naravnega navideznega kaosa in neznanega dela sebe. In zato ta medicina privlači neobičajne ljudi, ki čutijo, da lahko na ta način zopet najdejo in prepoznajo svoj starodavni jaz. Spomnimo se, da smo vsi otroci divjine. Tu ni prostora za strah, ker strah v hipu zapre vrata čarovnije.
Temu otroku se bo kasneje, ko odraste, ko bo že pozabil na to, dogajalo enako kot nekdanjemu vojaku, le v drugo, svetlo smer.
Ko bo zunaj padal sneg, ko bo morda ob sebi zopet imel prisrčno bitje, muco, kužo, bo začutil isto, kot takrat. Ali pa ob sebi imel še ljubljeno osebo. Takšen priklic podarja srcu toplino, veselje, varnost, ki jo lahko razširja v svoji družini.
To želimo ustvariti našim otrokom, vnukom, ta občutek topline, zaželenosti in varnosti.
VZROKI POGOSTIH BOLEZNI OTROK, KOT JIH RAZLAGAJO TRADICIONALNE MEDICINE
Ko trpi duša, zboli telo.
Hildegard von Bingen, sveta Hildegarda
Tako je v 12. stoletju zapisala ta modra ženska. In tako učijo tradicionalne medicine, naj je to tibetanska, kitajska, japonska, evropska, .. Uporabljajo drugačne besede, govorijo isto. Kaj to pomeni?
Kadar človek neizmerno trpi dlje časa, se v telesu začno dogajati procesi, ki povzročijo določena stanja z zbirko simptomov, ki jih mi opišemo z imenom bolezni. Na primer dermatitis, astma, alergija, bolečine v ušesih, močenje postelje, bolečine v določenih delih telesa, glavoboli, migrene, izpadanje las, … Z globljim poznavanjem teh procesov lahko točno povemo, kaj se dogaja v takšnem človeku, naj bo to otrok ali odrasli. To je izven okvira tega zapisa, zato radovednega bralca vabim, da to znanje poišče v knjigi Medicina svete Hildegarde.
KAKO ZAČETI
Najprej poglejmo dva temeljna kamna za uspešno delo.
Prvi je primerno okolje. Pred začetkom dela poskrbimo za okolje, ki bo brez motenj ali vsaj s čim manj motnjami. To pomeni, da nikogar tisti čas ne pričakujemo na obisk, ugasnemo moteče naprave, kot so radio, TV, računalniki, telefoni. Najboljše jih je ugasniti, ker potem v kotičku pozornosti nismo več pozorni nanje. Nekateri otroci so že dokaj razrvani in se težko osredotočijo za več minut, nekateri že zgolj za nekaj sekund. Za takšne bomo uporabili posebno indukcijo. Najprej ugasnemo vse motilce pozornosti, nato nekaj časa uporabimo za miren pogovor ali pogovor, ki vodi v umirjenost.
Drugi temeljni kamen je zaupanje med vama, vami. Brez zaupanja bo šlo težje. To je tudi razlog, zakaj ste starši najbolj poklicani in pristojni za reševanje, zdravljenje otroške duše. Komu zaupajo bolj, kot staršem? Nikomur, čeprav se včasih tako zdi ali sliši, da ni čisto tako, a ko gre zares, je najgloblji in najbolj čvrst temelj družina.
Naslednji pomembni dejavnik je vaša samozavest. To izražamo z vsem, gibi, kretnjami, vsebino, pomenom besedam, zvokom in ritmom besed. Vse to skupaj kaže, kaj čutimo v sebi in kaj menimo o sebi. Vašega otroka najbolje poznate vi, zato zelo natančnih navodil ni moč dati. Poglejmo le splošne. Izražamo mehko odločnost, uporabimo trdilne stavke, ki so lahko v vprašalni obliki, kot na primer: »Taj, zdaj pa je že čas, da začneva …, kajne?«
V svetu odraslih načelno ne uporabljamo besed, kot so poskusiva; bova videla, kaj bo. Zato, ker to namiguje na našo neodločnost, nepripravljenost, neznanje. Pri otrocih je drugače, ker je to lahko že uvod v novo igro.
INDUKCIJA
Tako se imenuje postopek, s katerim nekoga pospremimo v hipnotično stanje. Indukcij je veliko, nekatere so zelo hitre, hipne, malo daljše, nekaj deset sekundne bomo čez čas uporabljali pri delu z otroki, še daljše, terapevtske, so nekaj minutne ali daljše, recimo petnajst minutne.
Verjetno ste že videli kakšno indukcijo v uporabi. Nekdaj, v filmih, so kazali žepno uro, ki so jo zanihali in približali obrazu. Seveda se v filmu prikazuje nekaj, kar je dramatično. Tu gre za hipnotiziranje enega. Enako enostavno lahko hkrati hipnotiziramo sto, tisoč, milijon ljudi. A pojdimo po vrsti.
Najboljše indukcije ni, ker smo si vsi različni, okolje, v katerem delamo je tudi različno, zato sčasoma hitro ugotovimo, katera je najboljša za takratni namen.
Pri hipnotiziranju zelo nemirnih otrok morda dolga indukcija s počasnim sproščanjem ne bo učinkovala ali pa bo prav ta delovala. To je odvisno od naše presoje, ki bo sčasoma vse boljša in od okolja ter vzdušja, ki ga ustvarimo. Razumljivo je, da nam v začetku sem ter tja spodleti. To je del učenja. Če nam s prvo indukcijo ali prvim preskusom sugestibilnosti, s katerim smo načrtovali, da bomo osebo hipnotizirali, spodleti, takoj nadaljujemo in se odzovemo, kot da smo to pričakovali! Napaka je, da izrazimo nejevoljo ali celo pokaramo to osebo in ji naložimo krivdo, da se noče sprostiti. Ne delajte tega, ker boste izgubili zaupanje in pripravljenost otroka. Ko opazimo zunanje znake hipnoze seveda lahko nadaljujemo z indukcijo ali pa jo smiselno zaključimo in nadaljujemo s poglabljanjem. Samo mi vemo, kakšna in kako dolga je.
Zunanji znaki
Narava nam je podarila zunanje znake hipnotičnega stanja. Kdor ima te znake, je v hipnozi. Ti znaki so:
- trepetanje vek
- premikanje oči
- požiranje sline
- spreminjanje barve obraza
- premikanje rok, nog
- spreminjanje dihanja
- dobesedno razumevanje povedanega
- dostop do stresnih zapisov
- zmanjšana pripravljenost za govor
- zmanjšana presnova
- zvišan prag za bolečino
- povečana odpornost na okužbe
- zmanjšana telesna aktivnost
- ohranjanje strjevanja krvi
- absolutna osredotočenost pozornosti
- nadpovprečna občutljivost čutil
- nadzor refleksov in nezavednih živčnih aktivnosti
- zmanjšanje zavestnega nadzora
- vplivanje na biokemične procese (npr. zaustavitev vnetja kože pri opeklinah)
Najbolj pogost je prvi znak, trepetanje vek.
Drugi znak, premikanje oči je tudi zelo pogost in značilen za aktivnost uma, kadar išče dogodke iz preteklosti, kar je podobno kot pri računalniku, pri katerem utripa lučka, ko išče podatke po disku. Opazili boste, da se ta aktivnost oči in vek poveča, ko otroku rečemo, naj, na primer, gre na določen pretekli dogodek in se vklopi spomin.
Tretji znak je tudi zelo pogost in se pojavi vsakih nekaj sekund. Ti znaki so pogosti in kadar se pojavijo, je oseba zanesljivo v hipnozi. Lahko je oseba v hipnozi, a nima nobenega od teh znakov. To je dokaj redek pojav, saj je bilo takšnih oseb v moji praksi le pet na tisoč.
Drugi zunanji znaki se največkrat pojavljajo kasneje, ko je oseba dlje časa ali večkrat v hipnozi. Zdaj, ko vemo, kdaj je človek v hipnozi, gremo lahko naprej na preizkuse sugestibilnosti in postopke hipnotiziranja, na indukcije. (Vir: knjiga Hipnoza in hipnoterapija, 2016 in 2019 mag. Uroš Plantan, več o knjigi je tu)
INDUKCIJE ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE
Shema postopka – hipnotiziranja
- priprava okolja
- izgradnja zaupanja
- hipnotiziranje:
a: uporabimo en, dva ali tri preizkuse sugestibilnosti ali b: uporabimo eno, dve indukciji, zaporedno.
Najprej poglejmo preizkuse sugestibilnosti, ki jih pri otrocih uporabimo zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da bo to za otroke oblika igre in drugi je ta, da bo to za njih hkrati že indukcija in bodo že v hipnozi.
PREIZKUSI SUGESTIBILNOSTI
Prvi preizkus se imenuje limonada.
…..
