Tradicionalna evropska medicina je umetnost zdravljenja v vseh časih in krajih, tu, danes in pred stoletji, tisočletji. To je naša tisočletna tradicija.
UVOD
Tradicionalna evropska medicina je umetnost preživetja v iskanju ravnovesja. Odgovarja na vprašanje, kako smo prispeli do sem, do tega trenutka in kako naprej? Katera znanja in zdravila za vračanje zdravja smo uporabili na tej poti? Jih danes in jutri še vedno potrebujemo? Danes in še posebej jutri jih res potrebujemo, ker so bolečine in bolezni vsepovsod. Naša prihodnost bo naša preteklost ali pa je ne bo.
Za spreminjanje neprijetnega je najprej treba vedeti, kakšni so vzroki za trpljenje, za bolečine in preštevilne bolezni. Na predavanjih, ki sva jih imela po svetu, sva zastavila dve vprašanji. Prvo je: »Je tu kdo, ki ne pozna niti ene/ga, ki ima pogoste bolečine? Drugo je:« Je tu kdo, ki ne pozna niti ene/ga, ki ima stalno, doživljenjsko, kronično bolezen?« Nikoli, res nikoli nihče ni odgovoril z ne. To kaže, da so bolečine in bolezni zelo razširjenje. Morda zato, ker ne zdravimo človeka, ki ima bolezen, pač pa bolezen, ki ima človeka, kot je dejal Albert Schweitzer?
STARODAVNA EGIPČANSKA METODA ZDRAVLJENJA
Pred tisočletji so v starem Egiptu zdravljenja izvajali v templjih. Celoten obred in starodavna tehnika magnetiziranja je opisana na petih svitkih papirusa, ki so jih našli pred 148 leti in so še vedno shranjeni v kleti muzeja v Kairu. Kopijo izvirnika in prevod nama je izročil potomec odkritelja. Magnetizem je starodavna umetnost zdravljenja. To nam pričajo zapisi izpred tisočletij.
Magnetno stanje in magnetne pojave je opisal grški zgodovinar Diodorus Siculus v knjigah Bibliotheca historica :«Egipčani so povedali, da je boginja Isis zelo vešča v umetnosti zdravljenja in je dala mnogo zdravil za povrnitev zdravja. Še zdaj, ko je postala nesmrtna, ima veselje z zdravljenjem”. Za jasen dokaz tega povedo, da jih je mnogo, ki so jih zdravniki proglasili za neozdravljive in so pomoč poiskali pri njej, ozdravelo, povrnil se jim je celo vid in sluh.
Kot nam poroča grški geograf, zgodovinar in filozof Strabon, ki je veliko potoval po svetu, so bila enaki obredi v templjih boga Serapisa. Galen poroča, da so bili takšni obredi v templjih bogov Apollo in Ascepius.
Navada je bila, da so ozdravljeni v zahvalo v templju obesili kamnito ploščo, v kateri je bila vklesana zahvala. Nekaj se jih je ohranilo v templju v Memphisu v spodnjem Egiptu.
»Nič ni bilo bolj običajno za starodavne«, pravi André Dacier, ki je v francoščino prevedel Meditacije Marka Avrelija, »da so v Antiki bolni v spanju izvedeli za zdravilo njihove bolezni. Šli so v templje, ker so verjeli, da jih tam bog boljše sliši. Tem navadam ljudi, ki so vedno nagnjeni k vraževerju, ne bi pripisal velikega pomena, če ne bi inteligentne in ugledne osebe povedale, kaj se jim je zgodilo v templjih in to na način, ki razprši vse dvome. Aristides, ugledni atenski politik, ki so ga klicali pošteni, je natančno opisal svoja zdravljenja. V spanju je izvedel kaj naj naredi, da se mu bo povrnilo zdravje.« Enako pove tudi grški škof Synesius.
Grški filozof Iamblichus Chalcidensis natančno opisuje, kaj je doživel v teh templjih spanja. Opis popolnoma ustreza magnetnemu stanju. Pogost pojav je bilo videnje notranjosti svojega telesa, notranjih organov in ali so zdravi ali ne ter jasna in natančna navodila za ozdravitev.
Opise magnetnega zdravljenja in pojave, ki nastopijo v magnetnem stanju najdemo tudi v Stari in Novi zavezi.
Italijanski zdravnik in filozof Julius Scaliger v delih Scaligeri de Insomniis comraentarius in librum Hippocrates Giessace (1600) natančno opiše:” Ko se duša v spanju oddahne od dela upravljanja velikih funkcij telesa, tako kot se ladja v pristanišču pred viharji, ve za vse premike v notranjosti telesa. Vidi jih kot barve, podobe in količino in to Hipokrat, vedno dosleden, trdi v svoji tretji knjigi O poteku akutnih bolezni, da um z zaprtimi očmi določi kaj se dogaja v telesu.
Cicero je zapisal kako je Aleksander Veliki odkril učinkovito zdravilo za rane. Njegov prijatelj je bil v bitki ranjen z zastrupljeno puščico in je kriče v bolečinah počasi zgubljal moči. Aleksander je potonil v globok sen, kjer se mu je prikazal zmaj matere Olimpije. Med zobmi je držal korenino. Povedal mu je, kje jo najde in kako naj jo pripravi, da bo ozdravil umirajočega prijatelja. Ko se je prebudil, je povedal kaj naj store in kmalu je ranjeni ozdravel. Na ta način so kasneje zdravili ranjene vojake.
Zdravljenje se je pred tisočletji sistematično izvajalo v templjih, ki so bili posvečeni bogovom. Izvajali so ga visoki svečeniki, ki so to skrivnost hranili v ozkem krogu posvečenih. Danes je najbolj poznan Hermes Trismegistus, ki je zapustil nekaj zapisov o zgradbi realnosti, modrosti in metodah zdravljenja. V tej hermetični šoli so izbrane, ki so ta znanja skrbno čuvali, naučili najgloblje skrivnosti zdravljenja. Na stenah templjev lahko še danes v Egiptu vidimo prikazan postopek magnetiziranja.
Na kliniki predsednice društva Veronike Plantan in podpredsednika mag. Uroša Plantan v Egiptu je pri zdravljenju večkrat prišlo do nenavadnih pojavov. V enem primeru je gospa srednjih let v magnetnem stanju rekla, da ima povečano vranico. Ko jo je Veronika vprašala kako to ve, je povedala, da je njena skoraj dvakrat večja.
Skrivnost takšnega zdravljenja je skoraj izginila. Pojavljala se je tu in tam po Evropi, To znanje se je razširilo po vrnitvi templarjev, ki so bili prisotni tudi v Sloveniji. Zgradili so Križanke v Ljubljani in največji slovenski grad v kraju Grad v osrčju Prekmurja.
Za doseganje ravnovesja so bile v uporabi tudi rastline, ki so jih gojili ali nabirali. Rastline, ki so jih gojili v templju v kraju Edfu leta 2400 pr. n. št., so bile: kolokinta (Citrullus colocynthis) zelo močno odvajalo, kardamon (Elettaria cardamomum) karminativ, ricinusova semena (Ricinus communis) odlično odvajalo, rimska kumina (Cuminum cyminum) karminativ, ki tudi olajša prebavo in stimulira mlečne žleze pri dojenju ter hkrati olajša menstruacijo, navadni komarček (Foeniculum vulgare) karminativ, ki pomirja kašelj, navadni lan (Linum usitatissimum) zdrobljena semena so dali v obkladek za ognojke in ture, česen (Allium sativum) za znižanje krvnega tlaka, brin (Juniperus communis) karminativ in diuretik pri stanjih srčne in jetrne vodenice, mandragora (Mandragora officinarum) bljuvalo, odvajalo, blažilo, makove glavice (Papaver somniferum) narkotik in pomirjevalo, granatno jabolko (Punica granatum) adstringent in antiemetik (deluje proti črevesnim zajedalcem), konopljo (Canabis indica) za zdravljenje očesnih bolezni. Konoplja se še danes uporablja za zdravljenje zelene mrene.
DRUIDI, KELTSKI MODRECI ZDRAVLJENJA
Kelti so bili ljudstvo, ki je živelo pred skoraj 3000 leti na ozemlju od Madžarske čez ves alpski prostor vse do vzhodne Francije. Kasneje so se razširili vse do Grčije in Male Azije, na zahodu do Španije in pozneje naselili še Britansko otočje. Njihov zaton se je začel s prihodom Rimljanov in njihovim zavzetjem Galije.
In zakaj so ravno Kelti tako zanimivo ljudstvo za nas? Skoraj tisoč let so bili vodilno ljudstvo v Evropi in so postavili temelje evropski kmečki kulturi. Še pomembneje je, da so živeli v sozvočju z naravo, okoljem v katerem so živeli. Tu so doživljali polno magičnih in eteričnih moči. Rastline, drevesa, kamni, izviri, veter, vse je za njih imelo dušo, s katero so se lahko pogovarjali in tako nagovarjali vse stvaritve. Takšen pogled smo zdavnaj izgubili in tako izgubili povezanost z naravnimi procesi sedanjosti, odhajanja in ponovnega rojevanja. V pozabo je šla naša jasnovidnost.
Kelti so živeli v sozvočju z rastlinami, ki so jih obdajale. Druidi, modreci Keltov, so bili zdravniki, magi, jasnovidci in varuhi keltskega znanja. Do njihovega znanja in izjemnih sposobnosti pri zdravljenju in izničevanju urokov jih je pripeljala dvajsetletna povezanost z naravo. Toliko časa so preživeli v gozdu in se tako izurili v tenkočutne opazovalce vsega živega in neživega, vsega, kar je. Najbolj znan Druid je Merlin.
Vendar niso bili le Druidi nosilci keltskega zdravilstva, temveč vsi, tudi pastirji, predvsem seveda mame in stare mame, ki so skrbele za zdravje članov družine in domačih živali. Je danes kaj drugače?
Kelti niso zdravili bolezni, ker so vzrok za težave videli v različnih demonih, ki so se naselili v ljudi in v raznih urokih. Šlo je za izničevanje demonov in urokov. Danes je enako, le da demonom in urokom pravimo drugače.
Ničesar niso vedeli o molekulah, izvlečkih rastlin in podobnem, kar naj bi delovalo, tako kot smo danes naučeni. Niso iskali aktivne učinkovine, kot danes mislimo, da je to prava pot..
Njihovo znanje je, ne da bi se tega zavedali, še vedno zelo prisotno v našem življenju.. Samoumevno nam je, da skuhamo čaj in ga pijemo trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, ob prehodih dneva, ki so veljali pri Keltih kot magični. Število tri je bilo magično. Povsod je veljala trojnost. Bogovi so imeli trojno podobo, vesolje je bilo razdeljeno na tri dele. Nasprotja so bila povezana skozi trojnost: mladost – zrelost -starost, moški – otrok – ženska, mrzlo – mlačno – vroče, Druidi – bojevniki – kmetje. Ščep zelišč za skodelico čaja pomeni količino zelišč, ki jih lahko primemo s tremi prsti.
Dediščina starega ljudstva so tudi zeliščne kopeli. Kelti so imeli zdravilni kotel, v katerem so kuhali zdravilne in magične zvarke. V njih so se tudi kopali. Za zdravljenje hujših bolezni so uporabljali vroče potilnice, s čimer so pospešili naravni odziv telesa.
Vedno znova se postavlja vprašanje, kako so stara ljudstva vedela katero zelišče je pravo za bolezen. Kelti in tudi ljudstva drugod po svetu so odgovorila vedno enako.
HILDEGARD VON BINGEN
V enajstem stoletju je na svet prišla izjemna ženska in odločno ter mogočno stopila na oder časa. Hildegard von Bingen (1098– 1179) je bila ustvarjalka na tako širokem področju, da je težko zajeti vsa njena odkritja, dosežke in glasbena dela. Obseg in veličina njenih dosežkov je resnično mogočna.
Hildegarda je bila deseti otrok, zato ji je bilo že ob rojstvu namenjeno, da bo postala nuna. Pri osmih letih sta jo starša oddala v samostan v Disibodenbergu. samostan. Ko je bila Hildegarda stara 38 let, je po Juttini smrti prevzela njeno mesto. Desetletje kasneje je približno 25 km proti severu ustanovila nov samostan v obrečnem kraju Bingen. Kasneje je postavila še enega v kraju Eibingen. Vse, kar je bilo zgrajeno v njenem času, je bilo kasneje v številnih bitkah porušeno, tako da danes ni nič ohranjenega.
Kot je zapisala, je imela vizije že v otroštvu, a se jih je bala povedati. Šele kasneje, ko je bila stara 42 let, je v viziji dobila navodilo, da je njena naloga pisati. Še posebej je bilo poudarjeno naj piše tako enostavno, da bo vsem jasno razumljivo. Takrat je začela pisati prvo veliko delo, ki je prišlo skozi njene vizije, Scivias ali Spoznaj pot. Njeno ustvarjanje, ki je prihajalo z vizijami, je bilo v presojo poslano tedanjemu papežu Evgeniju III. Ta je poslal k njej skupino, ki je potrdila, da so njene vizije pristne. To potrdilo papeža je močno povečalo njen ugled in za nasvete so jo prosili mnogi, med njimi tudi kraljice, kralji, škofi in množica drugih.
Naslednji veliki deli, ki jih je pisala 7 let, sta danes poznani kot Phsyica ali Medicina in Causae et curae ali Vzroki in zdravljenje. V svojih videnjih je videla celotno kozmogonijo, nastanek vesolja, človeka in vlogo vsega, kar je. Videla je, da je vse del celote. Ko ravnovesja vsega z vsem ni več, izgubimo veselje nad življenjem, postanemo šibki in zbolimo. Vse, kar je, celotna narava, nam govori in nas zdravi.
Njeno glasbeno ustvarjanje je rodilo prvo delo Ordo Virtutum ali Igra kreposti, v kateri je glavna igralka duša, ki je postavljena pred mnoge preizkušnje. Napisala je veliko glasbenih del, kar 27, ki še danes zvenijo brezčasno čudovito. To so himne in krajše oblike, ki opevajo lepoto ustvarjenega. Pisala je tudi poezijo in ohranjena so njena pisma, v katerih tolaži in svetuje mnogim.
Zatem je napisala drugo delo, ki je prišlo skozi njene vizije, Liber vitae meritorum ali Knjiga o življenju odlik. Tretje takšno delo je bilo Liber divinorum operum simplicis hominis ali Knjiga svetih del, v kateri govori o izvoru življenja, osnovah človeštva, človeški naravi, fiziologiji telesa.
Za takrat in verjetno še danes nenavadna so njena potovanja po Evropi, kjer je širila znanje, etiko in spodbujala k medsebojnemu spoštovanju. Predstavljajmo si 60 letno žensko, ki peš in na konju tedne potuje naokrog in predava nunam, duhovnikom in javnostim.
Unikaten je tudi njen odnos do spolnosti, saj opiše ženski orgazem in pojasni, da moč moškega semena določa spol in globina ljubezni ter količina strasti določata, kakšen je otrok. V najslabšem primeru, ko je moško seme šibko in ni ljubezni med staršema, bo na svet prišla zagrenjena hči.
Zdravilno moč rastlin imenuje Viriditas in v svojih delih opiše več kot 250 rastlin. Pojasni vzroke bolezni, način zdravljenja ter hrano, ki ne obremenjuje ali zastruplja telesa, pač pa mu da zdravo energijo. S pravilno kombinacijo hrane in rastlin se v človeka vrne veselje, energija in zdravje.
Hildegarda je opisala diagnostiko in znake, ki kažejo, kakšen bo nadaljnji razvoj ali se bo zdravstveno stanje poslabšalo ali izboljšalo. Odlikuje jo enostavnost navodil za pripravo zdravilne hrane, zdravil, zdravljenja in uporabe rastlin. Zelo enostaven in učinkovit je njen recept priprave napitka, ki hitro pomiri hudo jezo. Izjemen je občutek ob pripravi in pitju še posebej, ko pomislimo, da je to znanje staro skoraj 900 let.
Hildegarda je za zdravljenje uporabljala enako metodo kot v starodavnem Egiptu, magnetizem – magnetismus.
AUREOLUS THEOPHRASTUS BOMBASTUS VON HOHENHEIM – PARACELSUS
Paracelsus je bil vojaški zdravnik. Začetno medicinsko znanje je pridobil na univerzi v Ferrari v Italiji. Pot ga je peljala k premožnemu Sigismundu Fuggeru v Schwatz na Tirolskem, ki je svoje izbrane učence učil alkimijskih skrivnosti. Zatem je Paracelsus veliko potoval. Obiskal je Nemčijo, Italijo, Francijo, Kranjsko, Nizozemsko, Dansko, Švedsko, Kos, kjer je živel Hipokrat, Egipt, kjer je bila znamenita in skrivnostna šola Hermesa Trismegistesa. Paracelsus je tam spoznal, da je njegov naslednik. Velikokrat je poudari,l kako visoko ceni Hildegardino znanje, ki ni želela prav nobenega malikovanja. Vedel je, da resnični velikani navzven delujejo prav obratno. Majhni, nebogljeni in prestrašeni želijo biti veliki vsaj navzven.
Zaradi množice ozdravitev neozdravljivih je kmalu postal znan daleč naokrog. K njemu sta po pomoč prišla takrat ugledni osebi Frobenius in Erazem Rotterdamski.
Nato je odšel v Basel, kjer ga je mestni svet imenoval za univerzitetnega profesorja medicine in kirurgije. Profesuro je začel s sežigom takratnih učbenikov in učenjem v nemščini in ne v latinščini ali grščini, kot je bila takratna praksa. Hkrati je opravljal izjemno uspešno prakso zdravljenja in skušal uvesti nadzor nad premožnimi lekarnarji, ki so delovali v duhu Galena, s čimer si je podpisal obsodbo. V lekarnah so prodajali eksotične rastline, ki so potovale dolge mesece in so bile neuporabne, včasih celo strupene. Cena je bila seveda visoka, učinkovitost ravno obratna. Paracelsus je govoril v prid rastlin, ki so rasle v okolici. Učil je, da zdravilo raste tam, kjer je bolezen. Bile so tudi zastonj in učinkovite.
Veliko je tudi javno izražal svoja mnenja o vsebini znanja, ki so ga predajali na takratnih medicinskih učenjih. Zdravniki skoraj niso imeli stika z bolniki in sistem predpisovanja je temeljil na izročilu Galena, zato so bila zdravila številna, eksotična in seveda draga. Vse to mu je prineslo veliko nasprotnikov, katerim je že v enem letu uspelo, da so ga izgnali iz Basla. Pri tej odločitvi mestnega sveta je odločilno besedo imel Canonicus Cornelius iz Lichtenfelsa, ki mu je Paracelsus, potem ko so ga drugi zdravniki pustili umreti, rešil življenje. Kot se, kdo ve zakaj, pogosto zgodi, mu je ta, ko bi mu njegova pomoč prišla prav, obrnil hrbet in se pridružil mnenju Paracelsusovih nasprotnikov.
Odšel je v Oolmar in nato v Nürenberg. Kamorkoli je prišel, je doživel hladen in pogosto sovražen sprejem tamkajšnh zdravnikov. V Nurembergu so ga ti zmerjali s šarlatanom. Kot je zapisano v mestnih arhivih, je Paracelsus želel pokazati, da temu ni tako, zato je prosil mestni svet, naj mu pošlje neozdravljive bolnike. Poslali so mu 11 oseb z gobavostjo. V kratkem času so bili vsi ozdravljeni, toda to mu ni dosti pomagalo, saj pri zdravnikih ni bilo nobenega navdušenja. Ne, bilo je celo nasprotno, zato je kmalu moral zapustiti tudi to mesto.
Svoje znanje ni pridobil s sledenjem predpisanim metodam učenja in nekritičnega sprejemanja mnenj priznanih avtoritet. Njegova največja učiteljica je bila narava. Učil se je od vsakogar, kar jasno pove:« “Šel sem in se učil, čeprav sem pri tem mnogokrat ogrožal svoje življenje. Nisem se sramoval učiti od nikogar, ki se mi je zdel, da nekaj zna, najsi so to bili potepuhi, kmetje, brivci. Vemo, da ljubimec naredi dolgo pot, da se sreča z žensko, ki jo obožuje. Kaj šele naredi ljubitelj modrosti pri iskanju njegove ljubice Narave!«
Paracelsus je bil velikan svojega časa in to ostaja še danes. Čeprav se je njegovo poučevanje hitro končalo, je s svojim učenjem v mnogo čem spremenil pogled na zdravje in zdravljenje. Učil je, da je vesolje, makrokozmos, izvor svetlobe, ki se kaže na vseh nivojih. V telesu je ta svetloba zdravje, v čustvih je to morala, ki govori, kaj je prav, za duha so to kreposti, za um je to modrost. Vsi telesni organi lahko zaznajo to svetlobo in rastline lahko prenesejo to svetlobo iz makrokozmosa v človeka. Ideja o povezanosti človeškega mikrokozmosa z makrokozmosom, vpliv vesolja in načelo znamenj, ki je zapisana na več tisoč straneh, se je razvila v temelj renesančnih pogledov na zdravljenje z rastlinami.
Pri zdravljenju je upošteval načelo celovitosti, da sta um in telo celota, zato je za popolno ozdravitev vedno treba ozdraviti oboje, sicer se bolezen v enaki ali drugačni obliki vrne.Svoje znanje je zapustil tudi v knjigah na več tisoč straneh.
FRANZ ANTON MESMER
Mesmer je bil med največjimi evropskimi pobudniki magnetizma. Že v času študija medicine na dunajski univerzi je postavil temelje zdravljenja, ki jih je v svoji diplomi zapisal v obliki 27 postulatov. Diplomiral je 20. novembra 1765, tri mesece po smrti Franca Jožefa, moža Marije Tereze, ki je bil oče šestnajstim otrokom, med katerimi je bila tudi Marie Antoinette.
Izjemnemu pomenu njegovega zdravljenja doda podatek, da so le 12 let pred njegovim rojstvom v Leithu na Škotskem na grmadi zažgali zadnjo čarovnico. Še stoletje kasneje je Abbe Fiard Mesmerja označil za satanista.
Njegov nemirni in raziskovalni duh ga je vodil po svetu, tudi v Egipt in po poroki 10. januar 1768 je v hiši svoje žene na Dunaju na Landstrasse 2 začel z zdravljenjem po starodavni metodi. Takrat je bila navada, da so premožni Dunajčani v časopisih zapisali svoje zgodbe o ozdravljenih. Po nekaj objavah se je vest o nenavadnem načinu zdravljenja primerov, ki so jih zdravniki že odpisali, razširila kot požar in pred njegovimi vrati se je množica bolnih večala iz dneva v dan. Zato je uvedel novosti, s katerimi je lahko hkrati zdravil večje število bolnih.
Na vrtu Mesmerjevih je bilo veliko znanih avstrijskih gostov, Leopold Mozart, Haydn, Gluck. Mesmer je veliko igral na zdaj neznani instrument, stekleno harmoniko. Na vrtu Mesmerjevih je bila leta 1768 uprizorjena prva opera mladega Mozarta, ker mu v dunajski operi zaradi pravil o najnižji starosti niso dovolili uprizoritve. Mozart omeni njegovo metodo zdravljenja v svojem delu Cost Fan Tutte.