Piše: Veronika Plantan
Kolikokrat se v življenju počutimo manjvredni, nemočni in nepotrebni? Dvom vase nas ohromi in zaradi tega lahko celo zbolimo. Največkrat izhaja to iz stavkov iz otroštva, ki so se nam tako globoko vtisnili v spomin: tega ne zmoreš, prste stran, vse narediš narobe…! Zaupanje v lastne moči pa je osnova za srečno življenje.
Vsak potrebuje ljubečo osebo ob sebi, ki nas spodbuja in podpira, da lahko razvijamo svoje sposobnosti in notranjo moč. Pozabljamo pa na božansko podporo, ki je vedno prisotna, nas podpira, ljubi in nikoli ne zapusti. Zelo pomembni so ljudje, ki znajo mirno prisluhniti z ljubeznijo. Včasih je to dovolj in ne potrebujemo dobrega nasveta, ker se nam medtem utrne misel, ki nas pelje k rešitvi.
Vedno pazimo, kaj govorimo. Beseda lahko da življenje, lahko pa ubije. Ima izjemno moč v sebi. Ko jo izgovorimo, je ne moremo več uničiti, zato moramo z besedami ravnati izjemno odgovorno.
Sveta Hildegarda je zapisala, da ima vse v vesolju zvok. Vsako bitje ima zvok in pri izjemni rahločutnosti bi vsak lahko slišal te zvoke, to valovanje. Zaradi tega ima človek možnost, da vpliva na dogajanje v vesolju, lahko sliši in odgovarja. Sluh je izvor razumske duše in razum govori z zvokom, ta je enak mislim in beseda je enaka delovanju.
»Človek lahko sliši, kar govori Bog, skozi stvarstvo, naravo in iz svetih zapisov in mora odgovoriti.«
Zato smo odgovorna bitja in smo lahko prisotni v zvočni vesoljski harmoniji. Sebe lahko primerjamo s hišo kot simbolom. Pri gradnji hiše smo prisotni z mislimi, naravnanostjo in lastnim vplivom. Nihče nas ne more prisiliti, da bi dali prostor uničevalnim in sovražnim mislim. Lahko jih sprejmemo ali zavržemo ali sploh ne dovolimo njihov razvoj. Sami smo odgovorni, da zgradimo svoje telo ali ga uničimo.
Sprehodite se po ulici in opazujte hiše. Razmislite, kakšno hišo želite, veselo, srečno, zdravo, kako bi si želeli izgledati: kot razvalina ali kot mogočna stabilna hiša?
