Naslovnica/Zdravilnica
Zdravilnica 2017-12-11T15:38:36+00:00

Zdravilnica

Zdravilnica je posvečena resnici, ki edina lahko pozdravi bolezen. Zdravilnica je proces.


Zdravilnica je proces zdravljenja duše in telesa. Izhajamo iz pogleda starodavnih, da so vse bolezni psihične, imajo vzrok v duši, v čustvih, v mislih. Ozdravimo lahko le tako, da najprej odkrijemo vzrok. Vzrok je ključ do rešitve. Vsi starodavni modreci so učili enako, kaj je resnični vzrok za vse težave, bolezni in bolečine.

V Zdravilnici se najprej posvetimo vidnim simptomom, hkrati pa pogledamo resnični vzrok bolezni. To lahko naredi vsak ob podpori in usmeritvi izkušenega terapevta tradicionalne evropske medicine in nato krene zdravju nasproti.

Zdravilnica je edinstven način ozdravitve in popolnoma nov pristop današnjega časa. Vodji Zdravilnice sta po študiju starodavnih tekstov o zdravljenju, nastanku vsega, življenja, odkrivanju zastrtega, pozabljenega in z desetletji izkušenj sestavila program, ki pomaga pri vseh stanjih, težavah in boleznih. Zato so nepričakovane ozdravitve bolj pravilo kot izjema v Zdravilnici.

KOMU JE ZDRAVILNICA NAMENJENA?
Vsem, ki se iskreno želijo podati na pot resnice in v sebi poiskati pravi vzrok bolezni in pot do rešitve. Gre za popolno iskrenost, ki edina vodi do ozdravitve. V nasprotnem primeru rešitve ni in ne more biti. Zdravilna šola, imenovana Zdravilnica, je namenjena bolnim in je v Sloveniji popolna novost. V zdravilni šoli uporabljamo način zdravljenja, ki je bil v uporabi tisočletja, nato pa je izginil iz uporabe. To je Hildegardina psihoterapija, terapija z močmi duše, imenovana tudi psihogeneza.  Na ta način so zdravili starodavni. To je naša tradicija, naša starodavna umetnost zdravljenja.

NAČIN DELA
Srečanje traja 3 ure.

AVTORJA IN VODJI ZDRAVILNICE
Predstojnika Hildegardine klinike zakonca Plantan.

ČAS
Zdravilnice so praviloma vsakih 14 dni:
20.12
10.1.2018

CENA
Eno srečanje – 27,50 EUR. Člani/ce Zveze prijateljev svete Hildegarde imajo 10% popust. Cena s popustom je 26,12 EUR.

KRAJ

Zdravilnica poteka v prostorih ljubljanske Hildegardine klinike.

KAKO SO ZDRAVILI STARODAVNI?
Ozdravimo lahko le tako, da najprej odkrijemo vzrok. Vzrok je ključ do rešitve. Vsi starodavni modreci so učili enako, kaj je resnični vzrok za vse težave, bolezni in bolečine.

Bolezni in bolečine, ki začnejo včasih nenadoma, najpogosteje pa počasi in vztrajno rušiti naše zdravstveno stanje, imajo globlji vzrok. Ko telo pokaže, da je porušeno notranje ravnovesje, takrat je skrajni čas, da se ustavimo in se vprašamo zakaj. Od kod bolezen, bolečina in zakaj ravno jaz, so vprašanja, ki glodajo slehernika, ko zboli. Odgovora najpogosteje ni mogoče najti, ker nismo naučeni, da bi razmišljali globoko o sebi, o svojih čutenjih in občutenjih. Naučeni smo, da poiščemo pomoč pri zdravniku, v bolnišnici, da pojemo veliko zdravil v upanju, da bomo ponovno zdravi in brez vseh težav. Nekaj časa morda celo res kaže tako.

Če živimo življenje po starih tirnicah in ničesar ne spremenimo, se bolezen vedno vrne v enaki ali drugačni, največkrat hujši obliki. Ne pomaga zdraviti znakov bolezni, če nismo odpravili vzroka. Vzrok je ključna beseda na poti k popolni ozdravitvi.

Ravno zato je celosten sistem, ki so ga poznali starodavni, vedno učinkovit in tak je še danes, če ga uporabimo tako kot nekdaj. Zato je starodavna umetnost zdravljenja edinstvena. Tako lahko razumemo njeno moč in zakaj je bila človeštvu položena v zibelko. V davnini so to znanje uporabljali, nato se je znanje razpršilo in na srečo so pred stoletji ponovno vzpostavili ta sistem, ki ni bil več le magija in verovanje v nadnaravne sile. Ponovno je postal popolni sistem zdravljenja, kot je bil že od pradavnine.

Zelo težko je najti vzrok za bolezen, ker tako malo vemo o sebi. Ravno ta nevednost je vzrok  bolezni in trpljenja. Do spoznanja lahko pridemo, ko dojamemo, kaj čutimo, kaj mislimo, kaj nam je resnično pomembno v življenju.

Da pridemo do vzroka bolezni, je nujno priti do sebe, najti ponovno sebe. To nam lahko uspe le tako, da najdemo ponovni in globok stik z naravo. Vsak od nas je vesolje zase, to pomeni, da smo različni in nihče nikoli ne more gledati na nas kot le na enega iz množice, ki je povprečno enaka. Lahko je pri dveh ljudeh izbruhnila enaka bolezen, vendar sta vzroka, ki sta pripeljala do tega popolnoma različna. Ti dve osebi čutita različno, tudi bolezen lahko pokaže dva različna obraza. Vsak ima svoje misli, na svoj način dojema življenje ter svet in predvsem bi naj mislil na svoj način, s svojo glavo, vendar še ni tako. Ker je lažje verjeti, kot misliti, se prepuščamo mnenju drugih.

Um si polnimo  z mislimi drugih in najdemo malo časa za razmišljanje. Beremo kaj o čem mislijo drugi, sprejmemo to in to postane naše mnenje in zavračamo, da bi odprli oči in razmislili, o čem sploh govorimo. Zdi se, da se celoten narod prepira o tem, kakšno je sonce, a noče ali ne more odpreti oči in pogledati v nebo.

Večina drvi skozi življenje, ni časa za odnose, čustva, poslušanje in slišanje. Na tej poti ima moč, da preseka to dirko največkrat le bolezen. Ta nam odpre pot do vseh čustev, ki jih premoremo. Lahko smo žalostni, največkrat nas je strah, tudi jeza je spremljevalka težav, predvsem nas skrbi, kakšna je pot do ozdravitve, je sploh mogoča. Poti je lahko več, ena je prava: tista, ki pelje k spremembi.

Ko pozornost posvetimo resnici v sebi, se naš duhovni razvoj začne odvijati hitreje in to je pot prave ozdravitve. Zato nas nič in nihče ne more trajno pozdraviti. Ko uslišimo dušo, se pred nami odpre pot do trajnejšega zdravja, ker takrat dolgo dušeni, kot pravi Paracelsus, notranji alkimist, lahko ponovno nemoteno opravlja svoje delo.

Vzrok biva v naši duši. Duša nam začetku šepeta, ko zbolimo, takrat nam duša že kriči. Ker ne slišimo, ker nočemo slišati in skušamo simptome bolezni zgolj odstraniti, nam vedno pošlje novo sporočilo, največkrat v obliki še hujše bolezni. Zato je toliko oblik bolezni, ki se vračajo in vračajo. Duša je neskončno vztrajna in nikdar ne odneha pošiljati vse bolj boleča sporočila.

NAMEN

V zdravilni šoli, Zdravilnici učimo, kako poiskati pot do resnice v sebi. Prvi korak je spoznanje, da staro ne deluje več, da nas je pripeljalo do tega stanja, do te strašne bolezni. Drugi korak je pogum, da stopimo na pot do sebe. V starodavnih tradicijah so to imenovali sveta pot bojevnika, ki si utira pot do svojega najglobljega strahu. Gre za pogum, ki ga lažje najdemo v skupini. A vsi tega ne želijo, zato je dana tudi možnost individualnega pristopa.

CILJ

Ozdravitev in samostojnost v duhovnem razvoju. Duhovno rastemo celo življenje in duhovna rast je vse, kar delamo v vsakdanjem življenju. Duhovna rast je razvoj duha. Naloga vsakega je, da se razvija skozi resnico, dobroto, da pogleda nase in se žlahtni ter postane stvaritelj dobrega in resnice. Vedno je tako, da »bodi dober« in ne »moraš biti dober«.

Ko bolni spozna mehanizem svoje bolezni, pravi vzrok in vse to sprejme v svoje vsakdanje življenje, za bolezen ni več potrebe in se ta začne umikati, zato življenjska moč, Viriditas, kot jo je imenovala Hildegard von Bingen, zopet steče po telesu brez motenj.

NAČIN DELA
Avtorja in vodji Zdravilnice sta zbrala in na dolgoletnih izkušnjah sestavila način zdravljenja, ki temelji na znanju naših prednikov.

Gre predvsem za skupinski pristop. Udeleženci gredo v skupini v procesu samozdravljenja do pravih vzrokov svoje bolezni, ki jih prepoznajo, sprejmejo in vključijo v svoje življenje. Izkušnje kažejo, da gre v skupini lažje in hitrejše. Vodja Zdravilnice ponudi vsem udeležencem pot do spoznanja pravih vzrokov. Tem se izogibamo vse življenje in tudi bolezen, ki s svojim globokim sporočilom razgali notranjost, največkrat ne nudi dovolj jasnih odgovorov. Predvsem zato, ker o sebi ne razmišljamo na pravi način, ker se tega nikoli in nikjer nismo učili.

Duhovni razvoj terja prisotnost, delovanje v vsakem dnevu življenja in ne odmik ali beg pred težavnimi situacijami.

Vsi dobimo enako količino modrosti, prepoznamo pa jo različno. Kdor spi, ne ve ničesar. Kdor živi brezplodno življenje, zapravlja svoj čas. Da pridemo do resnice v sebi, mora spoznati modrost v sebi. Zato nas drugi ne morejo naučiti ničesar, dokler v sebi ne prepoznamo znanja, ki izhaja iz modrosti, dokler ga v sebi ne prebudimo. Beseda modrost izhaja iz dveh besed, ki skupaj pomenita oceniti, kar vidimo in razumemo in ne da vase vsrkamo mnenja in teorije drugih. Ni rezultat opazovanja, spekulacij, spomina ali izračunov, pač pa rezultat notranje rasti. Vsaka rast potrebuje ustrezno hrano. Za intelektualno rast potrebujemo intelektualni napor, za modrost rabimo luč resnice.

Za resnično osebno rast in poglobitev modrosti je nujna praksa, uporaba v realnem življenju, ne le v sanjarjenju. Brez tega so vse moči zgolj sanje in nimajo resnične moči. A to je danes redkost, saj svet živi v sanjarjenju, v sanjah. V vsaki sferi življenja, naj bo to medicina, ki ničesar ne ve o strukturi človeka in zdravijo tam, kjer ni vzroka, ..  se zunanje zamenjuje za notranjo, iluzija za realnost, medtem ko realnost ostaja nerealizirana in potemtakem neznana.

Zakaj je danes tako? Zato, ker je znanje, ki ga dobivamo v šolah umetno, beremo to, kar so verjeli in mislili drugi in si potem domišljamo, da imamo znanje.

Le ena pot je, ki vodi do resničnega znanja, to je izkušnja. Zunanje znanje dobimo z zunanjimi izkušnjami, na primer kaj je mokro, hladno, vroče, … notranje znanje dobimo z notranjimi izkušnjami. Vedeti v realnosti pomeni biti.