Naslovnica/Starodavna umetnost zdravljenja
Starodavna umetnost zdravljenja 2017-09-13T08:24:47+00:00

Tradicionalna evropska medicina je starodavna umetnost zdravljenja v vseh časih in krajih, tu, danes in pred stoletji, tisočletji. To je naša tisočletna tradicija.

Tradicionalna evropska medicina je umetnost preživetja v iskanju ravnovesja. Odgovarja na vprašanje, kako smo prispeli do sem, do tega trenutka in kako naprej? Katera znanja in zdravila za vračanje zdravja smo uporabili na tej poti? Jih danes in jutri še vedno potrebujemo? Danes in še posebej jutri jih res potrebujemo, ker so bolečine in bolezni vsepovsod. Naša prihodnost bo naša preteklost ali pa je ne bo.

Za spreminjanje neprijetnega je najprej treba vedeti, kakšni so vzroki za trpljenje, za bolečine in preštevilne bolezni. Na predavanjih, ki sva jih imela po svetu, sva zastavila dve vprašanji. Prvo je: »Je tu kdo, ki ne pozna niti ene/ga, ki ima pogoste bolečine? Drugo je:« Je tu kdo, ki ne pozna niti ene/ga, ki ima stalno, doživljenjsko, kronično bolezen?« Nikoli, res nikoli nihče ni odgovoril z ne. To kaže, da so bolečine in bolezni zelo razširjenje. Morda zato, ker ne zdravimo človeka, ki ima bolezen, pač pa bolezen, ki ima človeka, kot je dejal Albert Schweitzer?

Bolezni in bolečine, ki začnejo včasih nenadoma, najpogosteje pa počasi in vztrajno rušiti naše zdravstveno stanje, imajo globlji vzrok. Ko telo pokaže, da je porušeno notranje ravnovesje, takrat je skrajni čas, da se ustavimo in se vprašamo zakaj. Od kod bolezen, bolečina in zakaj ravno jaz, so vprašanja, ki glodajo slehernika, ko zboli. Odgovora najpogosteje ni mogoče najti, ker nismo naučeni, da bi razmišljali globoko o sebi, o svojih čutenjih in občutenjih. Naučeni smo, da poiščemo pomoč pri zdravniku, v bolnišnici, da pojemo veliko zdravil v upanju, da bomo ponovno zdravi in brez vseh težav. Nekaj časa morda celo res kaže tako. Če živimo življenje po starih tirnicah in ničesar ne spremenimo, se bolezen vedno vrne v enaki ali drugačni obliki. Ne pomaga zdraviti znakov bolezni, če nismo odpravili vzroka. Vzrok je ključna beseda na poti k popolni ozdravitvi.

Nekdaj so dobri zdravniki imeli okrog sebe zdrave ljudi, slabi pa bolne. Danes to sploh ni več mogoče, saj je bolezni toliko, da še tako dober zdravnik ne bi mogel imeti okrog sebe le zdrave ljudi.

Da pridemo do vzroka bolezni, je nujno priti do sebe, najti ponovno sebe. To nam lahko uspe le tako, da najdemo ponovni in globok stik z naravo. Vsak od nas je vesolje zase, to pomeni, da smo različni in nihče nikoli ne more gledati na nas kot le na enega iz množice, ki je povprečno enaka. Lahko je pri dveh ljudeh izbruhnila enaka bolezen, vendar sta vzroka, ki sta pripeljala do tega popolnoma različna. Ti dve osebi čutita različno, tudi bolezen lahko pokaže dva različna obraza. Vsak ima svoje misli, na svoj način dojema življenje ter svet in predvsem bi naj mislil na svoj način, s svojo glavo, vendar še ni tako.

Večina drvi skozi življenje, ni časa za odnose, čustva, poslušanje in slišanje. Na tej poti ima moč, da preseka to dirko največkrat le bolezen. Ta nam odpre pot do vseh čustev, ki jih premoremo. Lahko smo žalostni, največkrat nas je strah, tudi jeza je spremljevalka težav, predvsem nas skrbi, kakšna je pot do ozdravitve, je sploh mogoča. Poti je lahko več, ena je prava: tista, ki pelje k spremembi. Na najinih številnih predavanjih vedno poudarjava, da je vse mogoče, če le tako mislimo. Spremenimo lahko način razmišljanja, čutenja in s tem spreminjamo sebe.