Naslovnica/Paracelsus
Paracelsus 2017-09-13T08:02:22+00:00

AUREOLUS THEOPHRASTUS BOMBASTUS VON HOHENHEIM – PARACELSUS

Paracelsus je bil vojaški zdravnik. Začetno medicinsko znanje je pridobil na univerzi v Ferrari v Italiji. Pot ga je peljala k premožnemu Sigismundu Fuggeru v Schwatz na Tirolskem, ki je svoje izbrane učence učil alkimijskih skrivnosti. Zatem je Paracelsus veliko potoval. Obiskal je Nemčijo, Italijo, Francijo, Kranjsko, Nizozemsko, Dansko, Švedsko, Kos, kjer je živel Hipokrat, Egipt, kjer je bila znamenita in skrivnostna šola Hermesa Trismegistesa. Paracelsus je tam spoznal, da je njegov naslednik. Velikokrat je poudari,l kako visoko ceni Hildegardino znanje, ki ni želela prav nobenega malikovanja. Vedel je, da resnični velikani navzven delujejo prav obratno. Majhni, nebogljeni in prestrašeni želijo biti veliki vsaj navzven.

Zaradi množice ozdravitev neozdravljivih je kmalu postal znan daleč naokrog. K njemu sta po pomoč prišla takrat ugledni osebi Frobenius in Erazem Rotterdamski.

Nato je odšel v Basel, kjer ga je mestni svet imenoval za univerzitetnega profesorja medicine in kirurgije. Profesuro je začel s sežigom takratnih učbenikov in učenjem v nemščini in ne v latinščini ali grščini, kot je bila takratna praksa. Hkrati je opravljal izjemno uspešno prakso zdravljenja in skušal uvesti nadzor nad premožnimi lekarnarji, ki so delovali v duhu Galena, s čimer si je podpisal obsodbo. V lekarnah so prodajali eksotične rastline, ki so potovale dolge mesece in so bile neuporabne, včasih celo strupene. Cena je bila seveda visoka, učinkovitost ravno obratna. Paracelsus je govoril v prid rastlin, ki so rasle v okolici. Učil je, da zdravilo raste tam, kjer je bolezen. Bile so tudi zastonj in učinkovite.

Veliko je tudi javno izražal svoja mnenja o vsebini znanja, ki so ga predajali na takratnih medicinskih učenjih. Zdravniki skoraj niso imeli stika z bolniki in sistem predpisovanja je temeljil na izročilu Galena, zato so bila zdravila številna, eksotična in seveda draga. Vse to mu je prineslo veliko nasprotnikov, katerim je že v enem letu uspelo, da so ga izgnali iz Basla. Pri tej odločitvi mestnega sveta je odločilno besedo imel Canonicus Cornelius iz Lichtenfelsa, ki mu je Paracelsus, potem ko so ga drugi zdravniki pustili umreti, rešil življenje. Kot se, kdo ve zakaj, pogosto zgodi, mu je ta, ko bi mu njegova pomoč prišla prav, obrnil hrbet in se pridružil mnenju Paracelsusovih nasprotnikov.

Odšel je v Oolmar in nato v Nürenberg. Kamorkoli je prišel, je doživel hladen in pogosto sovražen sprejem tamkajšnh zdravnikov. V Nurembergu so ga ti zmerjali s šarlatanom. Kot je zapisano v mestnih arhivih, je Paracelsus želel pokazati, da temu ni tako, zato je prosil mestni svet, naj mu pošlje neozdravljive bolnike. Poslali so mu 11 oseb z gobavostjo. V kratkem času so bili vsi ozdravljeni, toda to mu ni dosti pomagalo, saj pri zdravnikih ni bilo nobenega navdušenja. Ne, bilo je celo nasprotno, zato je kmalu moral zapustiti tudi to mesto.

Svoje znanje ni pridobil s sledenjem predpisanim metodam učenja in nekritičnega sprejemanja mnenj priznanih avtoritet. Njegova največja učiteljica je bila narava. Učil se je od vsakogar, kar jasno pove:« “Šel sem in se učil, čeprav sem pri tem mnogokrat ogrožal svoje življenje. Nisem se sramoval učiti od nikogar, ki se mi je zdel, da nekaj zna, najsi so to bili potepuhi, kmetje, brivci. Vemo, da ljubimec naredi dolgo pot, da se sreča z žensko, ki jo obožuje. Kaj šele naredi ljubitelj modrosti pri iskanju njegove ljubice Narave!«

Paracelsus je bil velikan svojega časa in to ostaja še danes. Čeprav se je njegovo poučevanje hitro končalo, je s svojim učenjem v mnogo čem spremenil pogled na zdravje in zdravljenje. Učil je, da je vesolje, makrokozmos, izvor svetlobe, ki se kaže na vseh nivojih. V telesu je ta svetloba zdravje, v čustvih je to morala, ki govori, kaj je prav, za duha so to kreposti, za um je to modrost. Vsi telesni organi lahko zaznajo to svetlobo in rastline lahko prenesejo to svetlobo iz makrokozmosa v človeka. Ideja o povezanosti človeškega mikrokozmosa z makrokozmosom, vpliv vesolja in načelo znamenj, ki je zapisana na več tisoč straneh, se je razvila v temelj renesančnih pogledov na zdravljenje z rastlinami.

Pri zdravljenju je upošteval načelo celovitosti, da sta um in telo celota, zato je za popolno ozdravitev vedno treba ozdraviti oboje, sicer se bolezen v enaki ali drugačni obliki vrne. Svoje znanje je zapustil tudi v knjigah na več tisoč straneh.